Dedovanje po starših ureja Zakon o dedovanju (v nadaljevanju tudi: ZD). Zakon predpisuje dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko oseba deduje. To sta zakon in oporoka, pri čemer ima dedovanje po oporoki prednost pred zakonitim dedovanjem. Oporoka je dokument, ki zapustniku omogoča, da odstopi od zakonitega dednega reda in sam določi, komu bo šlo njegovo premoženje po smrti, vendar mora pri tem upoštevati pravila, ki jih ZD določa, da bo dedovanje po oporoki veljavno. Zapustnik lahko v oporoki določi tudi, da njegovi potomci iz določenih razlogov ne dedujejo.
Dedovanje po starših na podlagi zakona
Dedovanje po starših lahko nastopi na podlagi zakona ali oporoke. Če zapustnik oporoke ni napravil, potem nastopi dedovanje po zakonu. Ta določa, da osebe dedujejo po dednih redih in da dediči bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe bolj oddaljenega dednega reda. Dedovanje po starših nastopi po prvem dednem redu, saj 11. člen ZD predpisuje, da pokojnikovo zapuščino dedujejo pred vsemi njegovi otroci in njegov zakonec. Ti dedujejo po enakih delih. V primeru, da zapustnik potomcev nima, nastopi dedovanje po drugem dednem redu, po katerem dedujejo zapustnikovi starši in njegov zakonec. Če zapustnik ni zapustil ne potomcev, ne staršev in tudi ti niso zapustili nobenega potomca in ne zakonca, dedujejo njegovi dedi in babice (tretji dedni red). Zakon o davku na dediščine in darila določa, da dedovanje po starših ni obdavčeno.
Oporočno dedovanje po starših
Če zapustnik napravi oporoko in v njej za oporočnega dediča določi potomca, nastopi oporočno dedovanje po starših, a vedno le po enem, saj skupna oporoka ni mogoča. V primeru, da bi zapustnik napravil oporoko in v njej ne bi določil potomca za oporočnega dediča, bi dedovanje po starših v takem primeru lahko nastopilo s pomočjo instituta nujnega deleža. Določenim osebam iz kroga zakonitih dedičev gre namreč del zapuščine tudi, če jih zapustnik v oporoki prezre. Zakon o dedovanju v 25. členu določa, da so nujni dediči pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci ali potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Zadnji odstavek tega člena določa še, da so osebe, ki so naštete v tem členu, nujni dediči, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati.
Dedovanje po oporoki
Dedovanje po oporoki nastopi, če zapustnik napravi oporoko. To je enostranska, preklicna, v predpisani obliki in strogo osebno dana izjava volje, s katero zapustnik razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Zakon o dedovanju v tretjem poglavju predpisuje pravila, ki veljajo za dedovanje po oporoki. Oporoko lahko namreč napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Če izguba sposobnosti za razsojanje nastopi potem, ko je oporoka že napravljena, to ne vpliva na njeno veljavnost. Kot že zg. navedeno, je dedovanje po oporoki načeloma v celoti odvisno od volje zapustnika, vendar z upoštevanjem omejitev glede spoštovanja pravic nujnih dedičev. Zakon o dedovanju določa tudi možnost razdedinjenja nujnih dedičev. V 42. členu zakona so našteti vzroki, zaradi katerih lahko oporočitelj razdedini dediča, ki ima pravico do njunega deleža, in sicer če se je nujni dedič s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. Razdedinjenje je lahko popolno ali delno, mora pa oporočitelj to v oporoki izraziti na nedvomen način. Koristno je tudi, da navede razlog za razdedinjenje. Razlog mora obstajati takrat, ko je bila oporoka napravljena, če pa je oporočitelj nujnega dediča razdedinil zato, ker se je ta vdal brezdelju in nepoštenemu življenju, pa mora biti navedeni razlog podan tudi takrat, ko je oporočitelj umrl.
Delitev solastnine
Sklep o dedovanju je odločba sodišča, s katero se ugotovi obseg zapuščine, kdo so dediči, kolikšni so njihovi dedni deleži in na kakšni dedno pravni podlagi temelji njihova pravica. Ne odloča pa sodišče o delitvi dediščine, razen če so se vsi dediči že v zapuščinskem postopku sporazumeli o delitvi in načinu delitve dediščine in tak sporazum predložili sodišču. Dokler pa se dediščina ne razdeli, so subjekt dediščine vsi dediči kot enota in deleži na stvari niso določeni. Zapuščinske stvari tako niso v solastnini sodedičev, temveč v skupni lastnini sodedičev. Skupnost sodedičev pa preneha z delitvijo dediščine med sodediče, ko dobi vsak po velikosti svojega dednega deleža ustrezen predmet zapuščine (stvari, pravice) v svojo izključno last. ZD v 144. členu določa, da lahko delitev dediščine zahteva vsak dedič ob vsakem, vendar ne ob nepravem času. Za delitev dediščine se šteje tudi dogovor dedičev, da postanejo v sorazmerju z dednimi deleži solastniki posameznih zapuščinskih stvari. Če je status premoženja nato spremenjen v solastnino, kasneje ni ovire, da se zatem ne bi izvedel nepravdni postopek delitve solastnine. Stvarnopravni zakonik v 70. členu določa, da je način delitve solastnine možen s sporazumom, če pa sporazum med solastniki ni mogoč, o načinu delitve solastnine odloči sodišče v nepravdnem postopku.
