Stečaj podjetja, pri katerem praviloma zmeraj sodeluje oziroma ga vodi stečajni upravitelj, štejemo v področje insolventnega prava. Da bi lahko razumeli postopke tega pravnega področja, pa tudi to, kdaj do njih pride, je nujno potrebno poznati insolventni položaj, v katerem se lahko znajde pravna ali fizična oseba. V insolventnem položaju se pravna ali fizična oseba znajde, ko v daljšem obdobju ni sposobna poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju ali pa, ko postane dolgoročno plačilno nesposobna.
V primeru stečaja podjetja je torej potrebno razumeti razliko med tajno nelikvidnostjo ter plačilno nesposobnostjo pravne osebe. Pravna oseba je trajneje nelikvidna, če:
- več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu ali
- sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali
- s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka ali
- nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in
- če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi.
Na drugi strani pravna oseba postane dolgoročno plačilno nesposobna, ko je vrednost njenega premoženja manjša od vsote njenih obveznosti. To pomeni, da takšna oseba postane prezadolžena. Pri kapitalskih družbah velja, da postanejo dolgoročno plačilno nesposobne, če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.
Kakšna je razlika med prisilno poravnavo in stečajnim postopkom?
Ko podjetje preide v insolventno stanje, nastopita prisilna poravnava ali stečaj. Stečaj pomeni konec prezadolženega podjetja, saj se premoženje podjetja proda, iz stečajne mase pa se nato poplačajo upniki dolžnika. Namen prisilne poravnave je ravno obraten. V primeru prisilne poravnave pravna oseba ne preneha, pač pa ji je s tem dana možnost, da se finančno prestrukturira, postane plačilno sposobna in tako nadaljuje svoje poslovanje. Upniki imajo v postopku likvidacije večjo moč in boljše možnosti za poplačilo kot ga imajo v postopku stečaja. Predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave lahko da dolžnik ali osebno odgovorni družbenik dolžnika, o začetku postopka pa odloča pristojno sodišče. Po tem, ko se postopek prisilne poravnave uvede, je odločitev o poplačilu dolga pridržana upnikom, ki so v postopku pravočasno prijavili svojo terjatev. Ti tako glasujejo o predlaganem načrtu prisilne poravnave, za njeno potrditev pa morajo glasovati toliko upnikov, da njihove terjatve po višini predstavljajo vsaj 60 % vseh priznanih terjatev do dolžnika.
Kaj je stečajni postopek in kdaj mora upnik poskrbeti za prijavo terjatve?
Stečajni postopek navadno uvede poslovodstvo podjetja. Če ga le-to ne uvede, je lahko ostalim upnikom odškodninsko odgovorno. Stečajni postopek nad podjetjem pa lahko zahteva tudi upnik sam. Seveda mora v tem primeru pri sodišču predložiti dokazilo o tem, da je njegova zahteva upravičena (tj. da je res upnik dolžnika), pa tudi dokazilo o tem, da je podjetje insolventno.
Ko je stečajni postopek nad podjetjem uveden, imajo upniki tri mesece časa, da pri stečajnem upravitelju prijavijo svoje terjatve. Če jih stečajni upravitelj potrdi, so terjatve priznane, če jih prereka, imajo upniki stečajnega dolžnika pri sodišču pravico vložiti tožbo na ugotavljanje obstoja terjatve.
Terjatve, ki jih stečajni upniki lahko prijavijo, lahko razdelimo na navadne in na prednostne. Rok za prijavo obeh vrst terjatev je tri mesece po uvedbi postopka. Razlika med njimi je, da se prednostne terjatve poplačajo pred navadnimi. Mednje štejemo na primer plače in nadomestila plač za zadnjih šest mesecev pred začetkom postopka zaradi insolventnosti ali odškodnine za poškodbe, ki so povezane z delom pri dolžniku in poklicne bolezni. Med navadnimi terjatvami največkrat najdemo neporavnane račune dolžnika.
Spregledati pa ne smemo niti izločitvene pravice. Gre za pravico iz premoženja stečajnega dolžnika izločiti tisto premoženje, ki pripada nekomu drugemu. Največkrat tukaj govorimo o primeru, ko stečajni dolžnik pred stečajem proda del svojega premoženja drugemu – največkrat govorimo o nepremičninah – v zemljiški knjigi pa še ni razvidno, kdo je v resnici lastnik nepremičnine. V takšnem primeru mora dejanski lastnik na sodišče nasloviti prijavo izločitvenih pravic v stečajnem postopku skupaj z vsemi dokazili. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo nepremičnina končala v stečajni masi.
Kakšni so stroški stečajnega postopka za upnike pri prijavi terjatve?
Stroški stečajnega postopa variirajo. Če je predlagatelj stečajnega postopka upnik, je načeloma potrebno poravnati predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka ter sodno takso. Stroški odvetnika za stečajno pravo za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka se zaračunajo po odvetniški tarifi oziroma po dogovoru. Drugače je, če upnik izhaja iz vrst zaposlenih v podjetju, ki ni prejel izplačanih plač. V tem primeru je tak upnik oproščen plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka (ta strošek krije sodišče), prav tako takšnemu upniku ni treba plačati sodne takse.
