Dedovanje po oporoki ima prednost pred zakonitim dedovanjem. Če zapustnik za časa življenja napravi oporoko, bo po njegovi smrti nastopilo dedovanje po oporoki. Zakon določa, da lahko oporočitelj z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot določa zakon, kar pomeni, da oporočitelj ni povsem svoboden pri razpolaganju s svojim premoženjem. Oporočitelj je omejen z institutom nujnega deleža. Zakon o dedovanju namreč določa, da imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati; ta del zapuščine je nujni delež.
Nujnemu dediču gre določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko tudi določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali da deduje denar. Za dedovanje po oporoki je značilno, da oporočitelj za sestavo oporoke ne potrebuje nobenega soglasja.
Pogoji za veljavnost dedovanja po oporoki
Zakon o dedovanju v tretjem poglavju določa pogoje za veljavnost oporoke. Oporoko lahko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti. Dedovanje po oporoki ne bo nastopilo v primeru neveljavne oporoke. Oporoka je neveljavna, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti. Oporočna razpolaganja so neveljavna tudi tedaj, če je bil oporočitelj v zmoti o dejstvih, ki so ga nagnila k takim razpolaganjem, vendar če so bila samo nekatera določila oporoke napravljena pod vplivom grožnje ali sile, zaradi zvijače ali v zmoti, tedaj so samo ta določila neveljavna.
Torej, da bo tudi dejansko nastopilo dedovanje po oporoki mora biti oporoka veljavna, zakon pa določa, da je veljavna tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon. V praksi sta pogoja zlasti razsodnost oporočitelja v času, ko je napravil oporoko, in prava oblika. Za dedovanje po oporoki je značilno, da lahko oporočitelj določi v oporoki enega ali več dedičev. Lahko pa določi v oporoki tudi osebo, kateri naj gre dediščina, če določeni dedič umre pred njim, če se odpove dediščini ali če postane nevreden, da bi dedoval.
Dedovanje denarja
Zakon o dedovanju določa, da se lahko deduje stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, zato pride v poštev tudi dedovanje denarja, katerega lastnik je zapustnik. V sklepu o dedovanju morajo biti navedeni bančni računi zapustnika in višina denarnih sredstev, ki jih določeni dedič deduje, saj bo šele po pravnomočnosti sklepa dedovanje denarja za dediča tudi dejansko omogočeno. Banka lahko šele po prejemu pravnomočnega sklepa, v katerem je navedeno, kdo deduje denar in v kašni višini, prenese denarna sredstva na dediča.
Pri dedovanju denarja se upošteva denar, ki je v trenutku smrti na zapustnikovih bančnih računih in denar, ki morebiti prispe na račun po njegovi smrti. V primeru, da je bila druga oseba pooblaščena za razpolaganje z zapustnikovimi denarnimi sredstvi, pooblastilo v trenutku njegove smrti preneha. V sodnem postopku se lahko zahteva, da mora oseba, ki je denar neupravičeno dvignila iz zapustnikovega računa, vrniti v zapuščino. Seveda se deduje tudi denar, ki je v gotovini – izven bančnih računov. V praksi je dokazovanje obstoja takega denarja včasih oteženo.
Davek na dedovanje premičnin
Zakon o davku na dediščine in darila ureja davek na dedovanje (pravilno: davek na dediščino) in darila. Kot premoženje se štejejo nepremičnine, premičnine in premoženjske ter druge stvarne pravice. Med premičnine se štejejo tudi vrednostni papirji in denar.
Če je npr. za dediča nastopilo dedovanje po oporoki in mu je oporočitelj namenil le premičnine, ne bo plačal davka na dedovanje v primeru, da dediščina, ki jo je prejel, zajema le premičnine in je skupna vrednost premičnin nižja od 5.000 EUR, saj zakon v četrtem odstavku 2. člena določa, da darilo ali dediščina, ki zajema le premičnine, ni predmet obdavčitve, če je skupna vrednost premičnin nižja od 5.000 EUR.
Dedovanje in davek
Zavezanec za plačilo davka je fizična ali pravna oseba zasebnega prava, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja. Davka pa ne plačajo dediči prvega dednega reda, to so otrok, posvojenec, zakonec ali zunajzakonski partner pokojnika, zet, snaha, pastorek in oseba, ki je s pokojnim živela v registrirani istospolni partnerski skupnosti.
Če je oseba pridobila premoženje na podlagi dedovanja, davek izračuna finančni urad iz osnove, ki predstavlja vrednost podedovanega premoženja na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na to premoženje.
Če je za dediče izven prvega dednega reda nastopilo dedovanje, davek plačajo zavezanci po različnih davčnih stopnjah, npr. davčna stopnja za dediče drugega dednega reda znaša od 5% do 14 %, odvisno od vrednosti podedovanega premoženja. Odmera davka na dedovanje (pravilno davka na dediščino) se izvrši po uradni dolžnosti na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki ga sodišče pošlje finančnemu uradu. Davek na dedovanje (pravilno davek na dediščino) je prihodek občine.
