Dedovanje po očetu lahko nastopi na podlagi zakonitega dedovanja ali dedovanja po oporoki, če je zapustnik za časa svojega življenja napravil oporoko in je v njej kot oporočnega dediča navedel svojega potomca. Določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju tudi ZD) veljajo za dedovanje v Republiki Sloveniji, kolikor ni z drugim zakonom drugače določeno.
To velja na primer za dedovanje kmetijskih gospodarstev (zaščitenih kmetij), ki ga ureja Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Navedeni zakon v 1. členu določa, da ureja posebnosti pri takem dedovanju, preprečuje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, omogoča njihov prevzem pod pogoji, ki dediča preveč ne obremenjujejo, ter ustvarja možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij.
Zakonito dedovanje po očetu
Zakon o dedovanju določa dva dedna naslova, na podlagi katerih se lahko deduje. To sta zakon in oporoka. Oporočno dedovanje ima prednost pred zakonitim dedovanjem, vendar zakon določa, da lahko oporočitelj z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot to določa zakon.
V primeru, da oče oporoke ni napravil ali se ugotovi, da je ta neveljavna, nastopi dedovanje po očetu na podlagi zakona. Ta določa krog zakonitih dedičev, ki so razvrščeni po dednih redih in za katere velja, da dediči bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe bolj oddaljenega dednega reda. Dedovanje po očetu bi tako nastopilo po prvem dednem redu, saj pokojnikovo zapuščino pred vsemi dedujejo njegovi otroci in njegov zakonec. Določeno je, da ti dedujejo po enakih delih, kar pomeni, da če bi imel pokojnik 4 potomce in še živečega zakonca, bi vsak dedoval 1/5 očetove zapuščine. Zaradi dedovanja po očetu pa dedič ne bi plačal davka na dediščino, saj je skladno z Zakonom o davku na dediščine in darila določeno, da so dediči prvega dednega reda oproščeni davka.
Kdo lahko zahteva dedovanje nujnega deleža?
Institut nujnega deleža omejuje svobodo oporočnega razpolaganja. Zapustnik lahko z oporoko spremeni red dedovanja, ki je določen z zakonom in tako onemogoči dedovanje osebam, za katere bi drugače po zakonu nastopilo dedovanje. Nujni delež je skladno s 26. členom Zakona o dedovanju poimenovan kot del zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati in je rezerviran za nujne dediče. Z ostankom zapuščine pa lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji, ta del zapuščine se imenuje razpoložljivi del. Dedovanje nujnega deleža lahko zahtevajo nujni dediči. Ti so pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec.
Drugi odstavek 25. člena ZD določa, da dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika lahko zahtevajo dedovanje nujnega deleža le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. V zakonu je določeno tudi, da znaša nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca polovico, nujni delež drugih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu. So pa navedene osebe nujni dediči, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati. Nujnemu dediču gre po zakonu določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Lahko pa oporočitelj določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali da zanj predvidi dedovanje denarja. Mora pa dedič, ki mu po zakonu pripada nujni delež, dedovanje nujnega deleža uveljavljati pred sodiščem.
Prenehanje pravice do dedovanja nujnega deleža
Razdedinjenje je pravni institut, ki oporočitelju omogoča, da v določenih primerih delno ali v celoti odvzame nujni delež osebi, ki ima pravico do dedovanja nujnega deleža. Zakon določa, da lahko oporočitelj to stori v primerih, če se je nujni dedič s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca ali starše, ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. Zadnji razlog pomeni trajno in neopravičeno izogibanje delu. Nujni dedič se v takem primeru niti ne trudi, da bi z delom zaslužil sredstva za življenje, ampak živi na tuj račun ali dobiva sredstva za življenje na nek drug, nedopusten način. Zakon določa, da mora oporočitelj, ki namerava kakšnega dediča razdediniti, to izraziti v oporoki na nedvomen način, koristno pa je tudi, da navede razlog za razdedinjenje.
Dedovanje denarja, ki ga je zapustil pokojnik
Predmet dedovanja določa 2. člen Zakona o dedovanju. Deduje se lahko stvari in pravice, ki pripadejo posamezniku, kar pomeni, da pride v poštev tudi dedovanje denarja, ki ga je zapustil pokojnik. V primeru dedovanja denarja se upošteva tako denar, ki je v trenutku smrti na zapustnikovih računih kot denar, ki morebiti prispe na račun po njegovi smrti.
Za dedovanje denarja je pomembno, da je v sklepu o dedovanju navedeno, kateri so bančni računi zapustnika in kakšna je višina denarnih sredstev na teh računih. Banka bo šele po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, iz katerega bo razvidno kdo deduje in v kakšni višini, upravičena na dediče prenesti denar iz zapustnikovih računov.
