Zapuščina je premoženje posameznika, ki ga le ta zapusti dedičem ob svoji smrti. Procesu, v katerem premoženje preide iz umrlega na njegove dediče, rečemo dedovanje. Vsekakor se lahko vsi strinjamo, da sta pojma dedovanje in zapuščina besedi, o katerih se neradi pogovarjamo – sploh s svojimi bližnjimi – pa vendar se na tem področju postavlja kopica vprašanj, na katera si želimo odgovore.
Zapuščino pri nas ureja Zakon o dedovanju. V zapuščino lahko štejemo nepremičnine, premičnine pa tudi premoženjske in druge stvarne pravice. Pri tem ne smemo pozabiti, da med premičnine štejemo tudi vrednostne papirje in denar.
Zapuščina lahko dedičem pripade na podlagi oporoke ali na podlagi zakona
V Republiki Sloveniji lahko dediči dedujejo na dva načina oz. po dveh pravnih podlagah – na podlagi veljavne oporoke ter na podlagi zakona.
Zakon o dedovanju prednost daje oporoki, saj je v njej izražena zadnja oporočiteljeva volja. Kljub vsemu pa isti zakon z institutom nujnega dediča do neke mere ščiti najožje sorodnike zapustnika v primeru, ko bi jih le-ta lahko spregledal.
Ne glede na institut nujnega deleža pa zakon oporočitelju dopušča, da dediča razdedini. To lahko stori le, če so podani razlogi, ki jih zakon taksativno našteva, sicer pa ne.
Če zapustnik ni zapustil oporoke, je le-ta neveljavna ali pa uničena, se zapuščina razdeli v skladu z zakonom. Zakon dediče zapustnika deli v tri dedne rede.
Kdo sodi v katerega izmed treh dednih redov?
Kot smo omenili zgoraj, Zakon o dedovanju dediče deli v tri dedne rede. Od tega, v kateri dedni red dediča uvrščamo, je odvisno, kakšen bo njegov dedni delež zapuščine. V prvi dedni red spadajo vsi potomci, posvojenci in njihovi posvojenci ter zapustnikov zakonec ali zunajzakonski partner. V prvem dednem redu vsi dedujejo v enakih deležih.
V primeru, da zapustnik ni imel otrok, zakonec ali zunajzakonski partner ne deduje celotnega premoženja, ampak se dedovanje prenese v drugi dedni red, kamor spadajo zapustnikovi starši, posvojitelj in njihovi potomci (zapustnikovi bratje in sestre), ki dedujejo polovico zapuščine in na drugi strani zakonec ali izven zakonski partner, ki deduje drugo polovico premoženja.
V zadnji, tretji dedni red, sodijo zapustnikovi stari starši (babice in dedki) in njihovi potomci, torej zapustnikovi bratranci in sestrične.
Če bi zapustnik želel zapustiti svojo dediščino drugače kot zakon to določa, mora napisati veljavno oporoko. Veljavna oporoka se lahko izdela tudi preko e-obrazca, ki ga najdemo na spletu, seveda pa lahko za pripravo oporoke zaprosimo tudi odvetnika.
Zakon nekaj posebnosti določa pri dedovanju zaščitene kmetije
Nekaj posebnosti lahko najdemo pri dedovanju zaščitenih kmetij. Zaščitena kmetija je po ZDKG kmetijska oz. kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe, zakonskega para, zunajzakonskega para, para v registrirani istospolni partnerski skupnosti ali v solasti starša in otroka in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Dedovanje zaščitene kmetije ni določeno v Zakonu o dedovanju, pač pa ga določa Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Posebnost pri vsem skupaj je ta, da je praviloma dedič samo eden. Izjemoma lahko (ko to določa ZDKG) deduje kmetijo več dedičev.
Kdaj se pravzaprav prične zapuščinski postopek?
Pravno gledano se zapuščinski postopek začne s trenutkom smrti zapustnika, ko zapuščina preide na zakonite dediče. Uradno pa se zapuščinski postopek prične, ko je pristojni državni organ obveščen o smrti zapustnika. V sklopu zapuščinskega postopka pristojni organ razpiše zapuščinsko obravnavo, na katero povabi verjetne dediče zapustnika. Zapuščinskega postopka se lahko udeležijo tudi drugi, ki zato izkazujejo pravni interes.
Tekom zapuščinskega postopka se na zapuščinski obravnavi razdeli zapuščina zapustnika med njegove dediče. Zapuščinski postopek se zaključi z izdajo sklepa o dedovanju, zoper katerega se lahko dediči v 15 dneh pritožijo. Po 15 dneh sklep postane pravnomočen.
Davek na zapuščino – kdo je plačila davka od zapuščine upravičen?
Tako kot v številnih drugih primerih je tudi v primeru dedovanja potrebno poravnati davek. Kljub vsemu pa davka ni potrebno poravnati vsem dedičem. Davek na zapuščino ureja Zakon o davku na dediščine in darila. Davek je odvisen od tega, v kakšnem razmerju je bil dedič z zapustnikom oz. v kateri dedni red prištevamo dediča.
Tako davka na zapuščino ni potrebno plačati dedičem, ki sodijo v prvi dedni red ter osebam, ki so z dediči iz prvega dednega reda izenačeni (zet, snaha, pastorek in dedič ali obdarjenec, ki je živel z zapustnikom ali darovalcem v registrirani istospolni partnerski skupnosti).
V primeru zapuščine, ki zajema le premičnine, le-ta ni predmet obdavčitve, če je skupna vrednost premičnine nižja od 5000 evrov. V tem primeru davka na zapuščino dediču ni potrebno plačati.
Zakon o kmetijskih zemljiščih pa davka na zapuščino oprosti tudi kmeta, ki podeduje ali dobi v dar kmetijsko zemljišče. Prav tako davka ni potrebno plačati osebi, ki zapuščino odstopi državi, občini ali pravnim osebam zasebnega prava, ki opravljajo verske, človekoljubne, dobrodelne, zdravstvene, socialnovarstvene, izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti, če je premoženje namenjeno za nepridobitne namene.
