Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po novem tretjem odstavku 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju tudi: ZDR-1) je urejena na način, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi brez navedbe utemeljenega razloga (poslovnega razloga) in z odpovednim rokom 60 dni, če delavec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navedena sprememba je bila v zakon vnesena na podlagi 21. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUPOPDVE), ki je določil, da se v 89. člen ZDR-1 dodajo novi tretji, četrti in peti odstavek. Delavec ima v primeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po novem tretjem odstavku 89. člena ZDR-1 pravico do odpravnine ob odpovedi v skladu s 108. členom ZDR-1. Zakon o delovnih razmerjih tako sedaj v 89. členu določa nov odpovedni razlog, na podlagi katerega lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Ustavno sodišče navedeno spremembo presoja v postopku za oceno ustavnosti. S sklepom št.: U-I-16/21-11 z dne 18.2.2021 je Ustavno sodišče začasno zadržalo izvrševanje tretjega, četrtega in petega odstavka 89. člena ZDR-1. Do končne odločitve Ustavnega sodišča pa je zadržano tudi učinkovanje vročenih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga po novem tretjem odstavku 89. člena ZDR-1.
Odpovedni rok in dopust v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Delavec in delodajalec lahko odpovesta pogodbo o zaposlitvi v zakonsko ali pogodbeno določenem odpovednem roku, pri tem pa morata pogodbeni stranki upoštevati minimalni čas trajanja odpovednega roka, kot ga določa ZDR-1. Zakon o delovnih razmerjih v 94. členu določa minimalne odpovedne roke, ki se razlikujejo glede na to, koliko časa je bil delavec pri delodajalcu zaposlen, kdo podaja odpoved pogodbe o zaposlitvi in iz kakšnega razloga. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca je odpovedni rok do enega leta zaposlitve pri delodajalcu 15 dni, od enega leta zaposlitve pri delodajalcu pa znaša 30 dni. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo je lahko dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar ta ne sme biti daljši od 60 dni. V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti je odpovedni rok do enega leta zaposlitve pri delodajalcu 15 dni, od enega do dveh let zaposlitve pri delodajalcu 30 dni, nad dve leti zaposlitve pri delodajalcu odpovedni rok v trajanju 30 dni narašča za vsako izpolnjeno leto zaposlitve pri delodajalcu za dva dni, največ pa do 60 dni. Če je bil delavec pri delodajalcu zaposlen več kot 25 let je odpovedni rok 80 dni, če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določen drugačen odpovedni rok, vendar ne krajši kot 60 dni. V primeru, da delavec s strani delodajalca prejme odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je odpovedni rok 15 dni. Naslednji dan po vročitvi odpovedi začne teči odpovedni rok. Dopust lahko delavec v času odpovednega roka v dogovoru z delodajalcem sicer izrabi, vendar mu v primeru prenehanja delovnega razmerja med koledarskim letom pripada zgolj 1/12 letnega dopusta za vsak mesec zaposlitve.
Odpravnina ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov
Odpravnina ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je enkratno izplačilo, ki ga prejme delavec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in delavcu zagotavlja socialno varnost ob prehodu v brezposelnost. Po izplačevalcu in po tem, da je enkratna, se odpravnina razlikuje od denarnega nadomestila za brezposelne (pravilno: denarno nadomestilo za primer brezposelnosti), saj predstavlja odpravnina ob odpovedi delodajalčevo odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Zakon o delovnih razmerjih v 108. členu določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati odpravnino v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. ZDR-1 pa določa tudi minimalno višino odpravnine, osnovo za izračun odpravnine in rok za izplačilo odpravnine. V primeru, da je delavcu izdana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po novem odstavku 89. člena ZDR-1 zakon določa, da ima delavec pravico do odpravnine v skladu s 108. členom ZDR-1. Osnova za izračun odpravnine ob odpovedi je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Višina odpravnine je odvisna tudi od trajanja zaposlitve pri delodajalcu in je navzgor omejena, saj ne sme presegati desetkratnika osnove, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače.
Denarno nadomestilo za brezposelne
Denarno nadomestilo za brezposelne (pravilno: denarno nadomestilo za primer brezposelnosti) je nadomestilo izgube plače oziroma dohodka, ki se zagotavlja na podlagi zavarovanja za primer brezposelnosti. Na podlagi 60. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) je brezposelna oseba upravičena do denarnega nadomestila za brezposelne, če je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana za primer brezposelnosti najmanj 10 mesecev v zadnjih 24 mesecih oziroma najmanj 6 mesecev v zadnjih 24 mesecih, če je mlajša od 30 let. Pravice do denarnega nadomestila za brezposelne na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUTD ne more uveljaviti oseba, ki je postala brezposelna po svoji krivdi ali volji. Čas prejemanja denarnega nadomestila za brezposelne pa je odvisen tudi od zavarovalne dobe in starosti zavarovanca, ki želi uveljaviti pravico do denarnega nadomestila. Na podlagi 119. člena ZUTD pripada zavarovancu denarno nadomestilo za brezposelne v primeru, če se prijavi pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
