Odpoved delovnega razmerja je pogovorni izraz, ki se v praksi pogosto uporablja namesto izraza odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje je trajajoče pravno razmerje med dvema subjektoma, med delavcem, ki je vedno fizična oseba, in delodajalcem, ki je lahko pravna oseba javnega ali zasebnega prava oziroma je lahko fizična oseba, torej vsakdo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Odpoved delovnega razmerja (pravilno: odpoved pogodbe o zaposlitvi) je institut, ki je na voljo obema pogodbenima strankama. Tako delavec kot delodajalec lahko podata odpoved delovnega razmerja, s katero ena stranka neodvisno od volje druge stranke povzroči prenehanje delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) razlikuje med redno odpovedjo delovnega razmerja (pravilno: odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in izredno odpovedjo. Odpoved delovnega razmerja (pravilno: pogodbe o zaposlitvi) je le eden izmed načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
Načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi
Različni načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi so našteti v 77. členu Zakona o delovnih razmerjih. Ta določa, da lahko pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s smrtjo delavca ali delodajalca – fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ZDR-1 in v drugih primerih, ki jih določa (drug) zakon. Osrednji institut prenehanja pogodbe o zaposlitvi je odpoved delovnega razmerja (pravilno: odpoved pogodbe o zaposlitvi), čemur tudi ZDR-1 namenja največ določb znotraj ureditve prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi pa ne more predvideti drugih ali dodatnih razlogov ali načinov za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Pri odpovedi delovnega razmerja gre za oblikovalno pravico, ki daje pogodbeni stranki možnost, da enostransko doseže prenehanje pogodbe o zaposlitvi.
Redna odpoved delovnega razmerja
Delavec in delodajalec lahko podata redno odpoved delovnega razmerja oz. pogodbe o zaposlitvi, vendar Zakon o delovnih razmerjih za vsako pogodbeno stranko določa različno pravno ureditev. Delavec lahko poda redno odpoved delovnega razmerja in mu pri tem ni treba izkazovati in navajati razloga za odpoved. Kljub temu pa mora spoštovati odpovedni rok, kot ga določa Zakon o delovnih razmerjih, saj je namen odpovednega roka v varstvu nasprotne pogodbene stranke pred spremembo njenega položaja zaradi prenehanja trajajočega delovnega razmerja po volji druge stranke. V primeru redne odpovedi delovnega razmerja s strani delavca, se mora delodajalec pripraviti na trajni odhod delavca.
Ker delovno pravo obravnava delavca kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju, obstajajo številne norme z namenom ščititi delavca pred in v zvezi z odpovedjo. Delodajalec lahko redno odpove delovno razmerje, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved. Kateri so utemeljeni odpovedni razlogi za redno odpoved delovnega razmerja, določa ZDR-1 v prvem odstavku 89. člena. Delodajalec mora odpovedni razlog, ki je privedel do redne odpovedi delovnega razmerja vsebinsko utemeljiti. Obe pogodbeni stranki pa morata odpoved delovnega razmerja podati v pisni obliki, s čimer želi ZDR-1 preprečiti negotovosti, ki se lahko pojavijo v primerih odpovedi delovnih razmerij. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je lahko podana le v celoti. V primeru redne odpovedi delovnega razmerja (odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ki jo poda delodajalec iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, imajo delavci skladno s 108. členom Zakona o delovnih razmerjih pravico do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi
Odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi naj bi delavcu zagotavljala socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati predstavljala odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu. Odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je enkratno izplačilo, ki ga mora delodajalec, če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače, izplačati ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih v 106. členu določa tudi, da imajo delavci, ki prejmejo odpoved delovnega razmerja (odpoved pogodbe o zaposlitvi) v stečajnem postopku, postopku prisilne likvidacije ali v primeru potrjene prisilne poravnave, pravico do odpravnine po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih. Ta določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, dolžan delavcu izplačati odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.
Ali pripada odpravnina, če delavec sam da odpoved pogodbe o zaposlitvi?
Zakon o delovnih razmerjih določa, kdaj je delavec upravičen do odpravnine. Če delavec sam da redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, do izplačila odpravnine ni upravičen. ZDR-1 v prvem odstavku 111. člena našteva razloge na strani delodajalca, zaradi katerih lahko delavec izredno odpove delovno razmerje (pravilno: odpove pogodbo o zaposlitvi). Zadnji, tretji odstavek tega člena pa določa, da je delavec, ki poda izredno odpoved delovnega razmerja, upravičen do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Delavec v tem primeru obdrži tudi pravice, ki jih ima kot brezposelna oseba na zavodu za zaposlovanje.
